Casio Data Bank: digitalni možganček, ki je napovedal prihodnost
Casio od nekdaj slovel po inovativnosti – najprej s kalkulatorji, nato z digitalnimi urami. Njihovi inženirji so razumeli, da ljudje potrebujejo orodje, ki bi jim pomagalo pomniti. Telefonske številke, naslovi, datumi, rojstni dnevi, kratke opombe – vse to so bile malenkosti, ki so se do takrat izgubljale po papirnatih beležkah. Data bank naprava pa je obljubljala red, učinkovitost in predvsem nekaj futurističnega blišča.
Prvi Casiojevi modeli digitalnih dnevnikov so bili preprosti, z osnovnim LCD-zaslonom in tipkovnico v miniaturni izvedbi. Naprave so bile kompaktni, tanki, a presenetljivo zmogljivi. Lahko so shranjevali več sto zapisov, omogočali iskanje po imenih in urejanje vnosov, nekateri modeli pa celo prikaz prevodov med jeziki. Z vsakim novim letom so bili zasloni boljši, spomin večji, meniji bolj prijazni. Sredi devetdesetih let je imel Casio že celo serijo »SF« dnevnikov, ki so spominjali na žepne računalnike. Med njimi so bili modeli SF-R20, SF-4300 in SF-9500, ki so postali nepogrešljiv pripomoček poslovnežev, učiteljev, študentov in vseh, ki so se radi pretvarjali, da živijo v prihodnosti.
Casiojevi katalogi iz tistega časa so ponosno obljubljali »elektronsko inteligenco v vašem žepu«. In res, ti digitalni dnevniki so bili takrat prava mala čudesa. Naprava, ki je delovala na dve bateriji in je tehtala komaj sto gramov, je lahko shranila cel telefonski imenik, beležke in celo urnik sestankov. Uporabniki so sedeli v kavarnah in z drobnimi prsti tipkali po mikroskopskih gumbih, s samozavestjo, da sodelujejo v tehnološki revoluciji. Data bank je postal simbol osebne organiziranosti – digitalni možganček, ki naj bi človeku pomagal misliti.
A kot vedno, ko tehnologija napreduje, prihodnost pride hitreje, kot bi si želeli. V drugi polovici devetdesetih so cenovno dostopne postale nove naprave – mobilni telefoni, ki so kmalu dobili možnost shranjevanja stikov, koledarjev in opomnikov, takrat je bila usoda data bank naprav zapečatena. Nihče več ni potreboval posebnega žepnega računalnika, če je vse to že imel v telefonu. Casiojevi dnevniki so počasi izginili s polic trgovin, njihovi uporabniki pa so svoje podatke preselili v nove digitalne naprave. Nekateri so svoje stare data banke spravili v predal – morda iz nostalgije, morda iz spoštovanja do obdobja, ko je tehnologija še dišala po čudežu.
Vpliv teh naprav je danes težko oceniti. Data bank je bil namreč prvi resen poskus, da bi osebne podatke digitalizirali in jih naredili vedno dostopne. Bil je neposredni predhodnik sodobnih aplikacij za organizacijo, urnikov in beležk. Brez njega bi bil razvoj mobilnih naprav morda počasnejši ali vsaj manj intuitiven. Casio je s temi izdelki dokazal, da tehnologija ni le stvar funkcionalnosti, temveč tudi človeške domišljije – želje, da bi vsak trenutek svojega življenja spravili v elektronsko obliko.
Danes so Casiojevi digitalni dnevniki predmet zbirateljev in ljubiteljev retro tehnike. Na spletnih dražbah dosegajo presenetljivo visoke cene, predvsem tisti redki modeli, ki še vedno delujejo. Ljudje jih kupujejo ne zaradi uporabnosti, ampak zaradi spomina na čas, ko je bila meja med znanstveno fantastiko in vsakdanom tanka kot zaslon LCD. Ko človek prime v roke star Casio SF-9500, se zdi, kot da drži košček optimizma iz osemdesetih – tisti občutek, da prihodnost ni le stvar vizij, ampak nekaj, kar lahko spraviš v žep in prižgeš z gumbom »ON«.
Čeprav so data bank naprave sčasoma utihnile, njihov duh še vedno živi – v vsakem pametnem telefonu, tablici in pametni uri. Ideja, da bi imeli vse pomembne informacije pri roki, je preživela, le preoblikovala se je. Casio je s svojimi digitalnimi dnevniki postavil temelje osebne informatike in dokazal, da se revolucije včasih začnejo tiho – z drobnim zaslonom in parom gumijastih tipk, ki so spreminjale način, kako si človek zapomni svet.
